Running sushi & wok, Jurčkova 223, Ljubljana

Rakov čips

Po napornem študijskem dnevu, ko ti med predavanji glava pada na klop, ko se zbudiš in si rečeš: »Jooooj, ne spat! Ne spat! Ne spat! Karamela… sram te bodi! Samo 8 nas je na predavanjih in ti spiš!«. Moj želodec pa kruli 100 na uro, mimo mene pa beži tisoč in ena informacija… Moja glava pa razmišlja o potovanjih… Predramim se in čudno se mi zdi, zakaj vsi te brezvezne informacije beležijo v zvezke… »Hej, Pistacija, ne ga srat! Piflarka!«, poskušam preprečit njeno zavzetost do predmeta oz. profesorja, ki ji je tako ljub, da ga je kaj Jerry poimenovala… res je mačkon, star mačkon…samo…ali ne mogoče malce pretirava? »Hej, Pistacija…kaj ko bi šle midve po predavanjih jest?«, jo kar s komolcem pod rebra. Ne preostane ji drugega kod da izzusti: »Velja! Kam pa?« 

Zelenjavna juha

Dan pred tem sem malce gledala po portalu, koliko so se podražile cene bonov. Na to me je pa napeljal  pogovor besnih študentov o povišanju cen bonov na mestnem avtobusu. Centi gor, centi dol. Tako pač je…tudi bencin se draži, pa ljudem vseeno vsakodnevno uspe zabiti ljubljanske vpadnice.

In kar na enkrat nisva več bili prisotni. Profesor Jerry je bil pozabljen. Karamela: »Ti, a veš, da je un suši na Rudniku na bone. Greva probat?«. Pistacija: »No, prav.«… In Jerry vpraša: »Ima kdo kakšno vprašanje?« Moj želodec pa: »A bo kmal konc? A bo kmal konc?...«

In že sva v avtu. Sprašujem če pozna pot, če ve kam se peljeva in če bova kmalu. Peljali sva se celo brez pozdravov in raznih hupanj ostalih udeležencev v prometu. In že zavijeva na parkirišče. Nekaj časa se voziva v krogu, ampak nato parkirava, vzameva vsaka svoj dežnik in greva.

In že sem priča atentatu veleblagovnice. »Prekleta vrata! Hotela so mi ubiti Pistacijo!«, se smejim. Pistacija je namreč vstopila, vrata na senzor pa so jo zgrabile. To je bilo smeha. Pistacija: »Kje je ta suši?«. »Kar pejd v prvi štuk«, odvrnem. In že se voziva po stopnicah. Kot kralj se blešči izgled lokala. Opaziva, da za naju kot študentki ne velja samopostrežni sistem. Za naju pridejo v poštev le mize in stoli ob zadnjem traku, ki je prazen in ne deluje. Na to naju tudi opozori napis: »Za študentske bone«. Nekaj časa sva se še obotavljali, ker sva mislili, da bova sedeli za tekočim trakom in si sami izbirali krožničke. Sanje so se razblinile v prah. In že rečem Pistaciji: »Znaš kaj kitajsko, da se boš zmenla kako in kaj?«. In že do naju pride lušna Azijka v Cocta majici in naju ogovori v čisti slovenščini. Da nama črno-bele jedilne liste v A4 formatu. Na eni strani so napisana kosila, ki jih ponujajo glede na dan v tednu, na drugi strani pa so jedi po naročilu. Vpraša naju, če bova pili vodo. Pritrdiva. Prinese nama 0,4 litra vode v ličnih kozarcih.

Glavna jed

Obe se odločiva za isti suši – jed po naročilu. Pripada nama: predjed ali juha, glavna jed, solata in sladica. Sama se odločim za predjed rakov čips, za solato naročim sladko-kislo zelje in za posladek ocvrt ananas. Pistacija Naroči zelenjavno juho, kalčke in enako glavno jed ter sladico kot jaz. Naročili sva neki ŠUI MUO (se ne spomniva – nekaj pač, kar nisva znali ne prebrat in sploh nisva vedeli kaj to je in se niti ne spomniva, kako se to napiše) z rakci in še nek MUI SUŠI z lososom.

Dobili sva servietko, palčke in keramično odložišče za palčke. Najprej sem jaz dobila rakov čips. Porcija je bila res ogromna. Čips je bil zelo okusen. Ker ga je bilo res veliko, sem ga delila s Pistacijo. Nato je tudi ona dobila svojo juho. Bila je v keramični posodici s keramično žličko. Bistra, barvita in predvsem ne mastna in želirana kot smo navajeni iz kitajskih restavracij. Glede na teksturo in barvitost sva sklepali, da je zelenjava sveža, ne zamrznjena in da so juho sami skuhali. Imela je blag okus, zelenjava v juhi pa je bila zrezana na enakomerno dolge trakce in je bila hrustljava.

Obložena bambusova mizica

Ko sva dobili glavno jed, sva kar skakali od presenečenja. Na lični bambusovi mizici je stalo 6 sušijev z lososom in 2 z rakci. Sledil je napad s palčkami. Natakar je opazil, da se smejiva in je takoj prinesel vilice. Sušiji z lososom so bili kompaktni, ravno pravšni za en grižljaj. Mehka tekstura riža se je odlično ujemala z rahlo žilavim ovojem iz alg in svežim mesom lososa. Tudi tisti »ŠUI« z rakcem je bil odličen, le malo prevelik, da bi celega stlačil v usta. Skrajšano – hrana za bogove!

Solati

Tudi solata je bila odlična, vendar pa najverjetneje iz konzerve. Sladko-kislo zelje je bilo začinjeno s curry-jem, kalčki pa so bili popolnoma navadni, taki, kot smo jih že navajeni iz kitajskih restavracij, niso bili sveži ampak konzervirani z rahlo sladkokislm pridihom. Prehitro je bilo konec. 8 grižljajčkov in že ni bilo več. Za sladico sva dobili ocvrt ananas – ja, isto kot se v kitajskih restavracijah navadno dobijo banane, sva midve dobili ananas, vsaka je dobila 1 koleščke iz konzerve, narezano na 4 dele, pomočeno v maso, ocvrto in prelito z medom.

 

Ocvrt ananas

Obrok, sploh pa okusi…no, vse skupaj je bilo zelo fenomenalno. Minimalističen ambient, bleščeče ploskve, okrogle luči…kot bi bile v Tokiu. Obrok je bil zdrav, predvsem ni bil preveč masten. Mogoče sva malce pogrešali svežo zelenjavo.  Tudi velikost obroka se nama je zdela primerna... Načeloma je res, da bi lahko pojedli več, vendar je to ravno prav, da se naješ in hkrati nisi pretirano sit in imaš še vedno dovolj energije za naporno učenje, ki te čaka, poleg tega pa sva pridobil še pomembne omega 3 maščobne kisilne.

Eksotični začimbi

Tudi s plačilom nisva imeli posebnih težav. Celo natakarica naju je prosila, če lahko natakarju pokaže način plačila z boni (kot kaže sva bili eni izmed prvih, ki sva jedli na bone). Verjameva pa, da se bodo glede na eksotiko, ki jo ponujajo, ceno bona, prefinjen interior design, stoli in mize ob ne delujočem tekočem traku napolnili.
Na koncu moreva omeniti še eksotični začimbi, ki sta bili na mizi. "Ta desna" je watsabi, pekoča, hrenova... ta leva pa je rožnata, najprej sva mislile, da je kak mariniran losos...nato pa ugotovili, da gre za mariniran ingver, ki ima okus po pralnem prašku in na koncu še zareže. Sedaj vsaj veva zakaj sva dobili 0,4l vode. Mogoče so pričakovali, da bova eksperimentirali. Bova naslednjič...