Že na faksu sta nama krulila želodčka. »Ti, Pistacija (ja, poimenovali se bova kar Pistacija in Karamela), kaj imava za jest v bljižini faxa?« Pistacija: »Piramida…«. Ko sem slišala beseda Piramida je moje telo preplavil topel val, poletni val… pred očmi, puščava, beduini, piramide, oaze polne datljevih palm… »Ne sanjari,« me iz lepih trenutkov predrami Pistacija: »…raje poglejva kaj danes nudijo!« In res, hitro vtipkava »
http://www.studentska-prehrana.si«, poiščeva Piramido… Ponujajo 6 različnih jedi za študente, 2 od tega sta vegetarijanska. Hitro se odločim, da bom jedla špinačine štruklje, Pistaciji pa so se kar pocedile sline ob misli na zrezek v čebulini omaki s hruhovimi rezinami. Odločeni odbrziva k uri. Ko slednjo končava, morava na bankomat saj v moji denarnici ni bilo »cvenka«. Med hojo sva se veliko obotavljali, če ne bi bilo bolje, da bi šli kam v Center jest, ampak ne! Nekako sva se psihično pripravili in si že prej izbrali hrano in ker zveni tako okusno sva raje poslušali glavo, kot prazen želodec.
Prišli sva do Piramide, in nikjer nobene samcate piramide! Od zunaj lep lokal z zastekljeno teraso, pred njim tabla, ki ponuja malice in kosila. Stekleni del okrašen z narisanimi snežinkami. Vstopiva. Najprej se obotavljava kam se bova usedli. Zgoraj, spodaj…? Na zastekljeno teraso!
Še preden se utegneva usesti pride natakarica. Poveva ji, da sva na bone in naju takoj vpraša: »Ali že mogoče vesta kaj bosta jedli?«. Spogledava se, obe sva še v plaščih: »Ne?«. Ona pa nama nazaj: »Juho že lahko prinesem, ne?«. Nič drugega nama ne preostane kot da stisneva: »Ja!«. Še vlačiva rokavice z rok in vlečeva plašče s sebe, ko dobiva juho in vprašanje: »Že vesta mogoče kaj bosta jedli?«. Pistacija zine: »Kaj pa nudite?«. »Kar piše odzunaj!«, nama odvrne in odhiti. No, ob tako slabem začetku treba že začet razmišljati, da nikoli ni tako slabo in da bi lahko bilo še mnogo slabše! Sem priskočijo še moji humoristični vložki, ki se trudi zadevo olepšati: »No, Pistacija, prinesi tablo k mizi!«.
Medtem, ko si Pistacija zunaj v mrazu ogleduje tablo, sama preverim higienske razmere po terasi. Miza čista, nepogrnjena. Stoli malce neudobni, po tleh pa umazano kot bi bil dež, ampak zunaj je bilo suho. Pistacija se vrne vsa premražena in reče: »Veš, ni tistega kar sva želeli jesti«. Izbulim oči in rečem: »Kako ni?«. (Da ne bomo razpravljali o ponudbi si oglejte sliko na kateri je tabla) Tako želodec kot glava že preklinjata, ne Piramido, kar cel Egipt! Pistacija me je vseeno pomirila in me prepričala za skutno pito, sama pa naročila ocvrt sir. Natakar`ca pobere naročila in s hitro vrne z dvema kozarcema jabolčnika.
Med tem že srebava juho. Ugotoviva, da je malce preslana, da v njej plavajo tri vrste testenin in v družbi z malo prekuhanim korenčkom in rumenim korenom – predvsem pa, da je juhe preveč! Jaz sem z juho že na polovici, Pistaciji pa kar ne gre in ne gre…ko že dobim glavno jed. Na hitro pojem juho, Pistacija pa jo v dobri veri pusti in tudi čaka svoj sir. Moj krožnik s pito je bil barvno čudovit, le prevelik je bil za to, kar je stalo na njemu. Na njem je bila pita aka »home-made burek« v velikosti 10x15cm, list solate s kislo smetano in rezina paradižnika. Pričnem jesti. Pistacija še nič nima in iz dolgčasa se odpravi v solatni bar po solato za obe. Če je bila juha slana, je bila pita premalo. Nadev je bil malce slabo zmešan, saj so na enem koščku prevladovala samo jajca. Sredi mojih gurmanskih užitkov se vrne Pistacija z dvema skledicama mešane solate z jogurtovim prelivom. Tudi ona poizkusi mojo pito in je istega mnenja: malo, premalo soli, premalo zmešan nadev. Jaz že polovico pojem, natakarica reče Pistaciji: »Vaše ni še!«. Jedla sem počasi, ker mi je bilo malce nerodno, da jaz jem, Pistacija pa ne. A ni »point« tega, da greš jest, da istočasno ješ? Ne pa da eden je, drugemu se pa cedijo sline? Pozabila sem omeniti, da sem kot prilogo k piti dobila kislo smetano. To je kot da bi zjutraj za zajtrk pojedel jogurt in spil 2 dcl mleka ali zraven čuftov dobil ragu…
Končno! Pistacija dobi svoj sir, zopet je porcija majhna, vendar vsa presenečena ugotovi, da »pommes frities« ni soljen. Za sir pa je sklenila, da je bil cvrt, vendar se je premalo segrel. Met tem, ko je Pistacija jedla svoj sir in ga pridno navijala na vilico, je nek fant pri sosednji mizi plačeval na »blip blip blip« (ja, seveda, to je tista mašina ob katero prisloniš mobitel oz. kartico),. Ko je bilo plačilo izvedeno in plačano s kovanci, je natakarica »blipko« oz »bonožerko« dala kar na najino mizo. Sama sem že pojedla, pa sem plačala. Potem je bila primorana plačati še Pistacija, ki je bila na sredini svojega obroka. Vse skupaj se nama je zdelo kot nekakšno preganjanje. Ko je natakarica pobrala krožnike ni vprašala: »Ali je bilo vredu?«, le ko sva zapuščali restavracijo nama je rekla: »Adijo.«
Šele nato sem se spomnila, da drugi, ki so jedli na bone, niso pili jabolčnika, temveč kokakolo ecc. – a ne bi bilo boljše, da bi tudi naju vprašala kaj pijeva oz. kak sok bova!?
Najino subjektivno mnenje:
Slabo: ni jedilnih listov, obveščenost za študente, ki tam jedo prvič in ne poznajo njihovega sistema, nečista tla, preslana juha, male porcije
Dobro: bližina fakultet, ogromne pice, ugodne cene pic
Izboljšave:
-Če odmislimo, da sva bili v napoto oz. da je imela natakarica slab dan, da so delavci, ki so hodili na malice umazali tla…
- - Namesto soka, bi bilo veliko boljše, če bi ponujali vodo.
- - Kot prilogo bi lahko dali malce kuhanje zelenjave, kar bi še dodatno izboljšalo izgled krožnika in poudarilo piko na »i« k zdravi prehrani
In že sva v avtu. Sprašujem če pozna pot, če ve kam se peljeva in če bova kmalu. Peljali sva se celo brez pozdravov in raznih hupanj ostalih udeležencev v prometu. In že zavijeva na parkirišče. Nekaj časa se voziva v krogu, ampak nato parkirava, vzameva vsaka svoj dežnik in greva.
